SLABO NAPISAN POST

Verjamem, da je za večino staršev september stresen.

Ali grejo otroci prvič v vrtec, šolo. Ali se tja vrnejo po poletnih počitnicah. V vsakem primeru je naporno. Spet iti nazaj na stare tirnice, se vrniti v vsakodnevno rutino, kjer komaj čakamo na vikend in obenem na začetek tedna. Ker nam je v nedeljo že spet preveč vsega in rabimo pavzo. In verjemi mi, ko rečem, da je delovno okolje mami včasih še najmanj stresno. Tam vsaj za nekaj ur pozabi na uvajanje v novo skupino v vrtcu, odvajanje od pleničk, polulane ali celo pokakane hlačke, vsakodnevno pranje le-teh, pomoč pri nalogah, pospravljanje, kje je še kosilo, večerja,.. Ki se tudi ne bo naredilo samo.

V glavnem; ponedeljki v septembru so včasih res zakon. Vsaj tam do 16:30 ali ponovnega začetka kaosa.

Za nas je letošnji september malce drugačen. Otroka ne uvajamo v vrtec, ker je hodila tja celo poletje. Kljub temu, da je medtem dobila bratca, ja. Nekaterim ni šlo v glavo, kako je nisem vzela iz vrtca, in ji privoščila kvalitetno preživljanje časa doma, v novonastali štiričlanski družini.

Prvič; kar takoj pozabimo na kvalitetno, ker to niti blizu kvalitete ni šlo. Z Galom sva bila že od začetka sama, ati ni mogel biti niti prvih 14 dni z nami in tako je pač bilo. Dan za dnem, uro za uro. Včasih za žile rezat, včasih niti ne.

Za nas je letošnji september drugačen zato, ker otroka izpisujemo iz vrtca.

.

Zakaj pa to? Kaj se je pa zgodilo? Je kdo zagrešil kaj hudega?

.

Ne. Milo izpisujemo iz vrtca zaradi preprostega razloga, ki ga lahko opišem z eno besedo ali pa malo na širše povem, da se bomo zakreditirali in odkorakali novim zmagam naproti na drug konec Maribora. (in končno »skoraj« v center, kot sem si to takooooo zelo želela)

Tudi zato mogoče malo več jamram, kot prej – kar se mi je sicer zdelo nemogoče, pa vendar ni. Sicer obožujem premlevanje o ureditvi notranjih prostorov in risanju tlorisov, a tokrat mi gre vse to že malenkost na živce. Popravek: »malenkost« je totalni understatement.

Trenutno sem že mimo faze »prenova kuhinje« oziroma lahko rečem, da se bom tja še vrnila… In sem v fazi »prenova kopalnice«. Kje bo tuš? Kje bo bana? Si predstavljaš, da sta ta dva vprašanja glavna junaka zadnjih dni? To ni smešno, to je že žalostno. Ker jaz kot nek tip A osebnosti pač ne morem drugače. Dokler ni zadnja pikica tam, ko bi naj bila, ne odneham. Dokler ni v moji glavi vse popolno, forsiram. To sem jaz. Imamo kak klub za zdravljenje te obsesije? Ali pa vsaj kake spoznavne večere, kjer bi spoznala še druge obsesivne perfekcioniste in končno dojela, da le nisem edina fukjena.

Kljub vsemu pa vseeno mislim, da mi gre kar dobro. Čeprav še vedno najdem čas, da se presekiram naprej in nazaj (in levo in desno, pa tudi gor in dol) glede poporodnega telesa in ku**evih kil. Mogoče bi lahko napisala eno tako strastno poporodno objavo s slikovnim materialom. Mogoče to mame po porodu rabijo, in ne fotografij ravnega trebuha en teden po porodu.

Ker to ni realno – mogoče za tri sekunde, ampak ko zraka zmanjka, ima tudi popolna mama šlauf.

Kakorkoli že – če si preživela to današnjo objavo, ti lahko samo čestitam, ker še sama ne vem, kaj sem hotela povedati. Ampak to je ravno to; očitno še mi ne gre vse tako dobro, kot sem mislila. Potrjujem slabo napisan post. In tudi to je okej.

Radi se imejte ❤

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s