PORODNA ZGODBA 25. 07. 2018: DOBRODOŠEL, GAL!

To je zgodba o tem, kako je Mila postala velika sestrica. Zgodba o tem, kako sva z dragim postala še enkrat starša. In nenazadnje; zgodba o tem, kako je naša družina postala popolna.


24. 07. 2018

Pred petimi leti sva se na ta dan spoznala. Midva. On s pisanimi lasmi in zeleno brado, v ozki beli majici, širokih hlačah, z ruto okoli roke… in na rolerjih. Jaz s čisto kratkimi črnimi lasmi, popolnoma nenaličena in prepričana, da danes ne bom spoznala nikogar »vrednega rihtanja«. No, pa sem se zmotila.

Od takrat naprej sva neločljiva.

Letos sva torej praznovala peto obletnico, odkar sva se prvič spoznala. In kako presenetiti nosečo ženo? Seveda – ne z rožami, ne s parfumom… ampak s kosilom v njeni najljubši restavraciji.

Seveda sem se tisti dan po dolgem času uredila – beri; celo noge obrila (v devetem mesecu nosečnosti je to zelo težko!), oblekla obleko in uporabila maskaro in šminko. Že cel dan sem imela občutek, da danes pa mogoče kaj bo; od jutra sem se »pogovarjala« s sinčkom v trebuhu: »Danes pa lahko prideš ven, se lahko tako zmeniva?«.

Evo, prispeva do restavracije. V istem trenutku me začne pikat v trebuhu; mogoče kakšni lažni popadki? Ne vem, ampak nič me ne ustavi na poti do tega, da pojem to kosilo v miru.

Še enkrat čuden občutek v trebuhu. In še enkrat.

Vklopim aplikacijo za štetje popadkov (jap, tudi to imamo) in mi po eni uri postane jasno, da imam redne popadke na 7 minut –

ampak jaz še vedno čakam na čokoladno čimičango in črno kavo!

Pojedla sem do konca, recimo, da v miru. Malo sem vmes predihavala, folk me je mogoče čudno gledal, a nič zato.

»Dragi, kaj bova? Imam popadke, ampak ni še nič hudega.«

»Ja ne vem, verjetno bova šla v porodnišnico, pa naj oni povejo!!!«

»Ma… ne še. Bom še počakala.«

Tako sem čakala vse do 23:00, ko sem se le vdala in še vedno s popadki na 7 minut odšla v porodnišnico. Babica me pregleda in reče: »Ahhh gospa, vi pa res še ne boste rodili. Bomo vas dali na oddelek pa spremljali.« Neeee, samo na oddelek ne. Na tiste škripajoče postelje. NEEEEE, prosim ne.

»Najlepša hvala, ampak bom šla domov. Pridem nazaj, ko bo hujše.« 

25. 07. 2018

In v trenutku, ko sem pred hišo stopila iz avta, se je začelo.

Ne vem kako sem lahko tisto prej primerjala s pravimi popadki. Pfff, trgalo me je. Najprej na 5 minut, potem že na 3.

Ampak jaz sem še vedno čakala doma. Spala seveda nisem nič, a vsaj mož se je naspal. Fuuuuul sem mu zavidala, ko je tako lepo smrčal, jaz pa umirala na žogi za jogo.

Vdih, izdih. Samo dihaj, Urška. MAŠ TO.

Po treh urah trganja sem se le nekako prepričala, da bi mogoče lahko šla nazaj v porodnišnico. Na hitro sem še skočila (ne, nisem skočila – bolj splezala kot lenivec na norih gobah) v bano in se stuširala.

»Ajde stari, čas je. GREMA!«

V porodnišnico sem se vrnila ob 4:00. Na mojo gromozansko srečo me je dobila v roke babica Zlatka, ki je taka carica, da dol padeš. Res. Uradno jo imenujem za carico sveta.

Sicer mi je na začetku tudi rekla, da to še hitro nič ne bo. Odprta NIČ. Kako NIČ, če pa imam že take popadke??!!!

Ne, ne, ne bo po njenem.

Se oblečem v najbolj privlačno spalno srajco na svetu, naredim čop na sredi glave in ponosno odkorakam v porodno sobo številka 4.

rpt

In tako se je začelo. Popadki vedno močnejši, diham kot bik. Vmes pride babica in mi pokaže drug način dihanja, ki je stokrat boljši in 65x bolj efektiven (plitko in hitro, ne dolgo in globoko!), mi reče, da mi dobro gre. Mož zraven spi, ker je ubogi revež pač utrujen, kdo bi mu zameril.

Halo… če bi lahko, bi ga brcnila v koleno. Saj se je potem odkupil z masažo križa, ko je bilo najhujše. Tako da – super si bil, res!

Ura je 6:00, babica me pregleda in reče, da sem odprta 2 centimetra. PA KDO SE TU ZAJEBAVA?! Kako dva? DVA? HALO!?

Jaz hočem rodit zdaj takoj, prosim!

Okej, se zmeniva, da lahko ob 8:00 pride anesteziologinja in mi da epiduralno. Tako, da moram zgurat »samo« še dve uri. Ob misli na to, da bom mogla še 2 uri prestajat te muke, se je očitno moje telo odločilo zadeve malo pospešit.

Čez 15 minut sem rekla babici, da me tišči. Moram potiskat.

»Ne še zdaj potiskat!!!!!!!!!!«

»Em… če pa moram!«

»NE SMETE! Ni še čas!«

Me pogleda in ugotovimo, da sem se v tako kratkem času popolnoma odprla in skoraj zakričala od navdušenja, ko sem dobila dovoljenje, da sodelujem s svojim telesom in začnem potiskati.

V treh potiskih je bil Gal zunaj, in oba z možem sva bila… »A TO JE TO? ŽE JE TU?«

Wau, uspelo mi je. In to tako hitro. Intenzivno, boleče, a vseeno hitro. To sem si želela. Brez protibolečinskih zadev, popolnoma naravno, v harmoniji uma in telesa (zadnja dva meseca joge sta se izplačala).

rpt

Tukaj je. Moj zlati fant. Konec je.

Ne znam opisati tega občutka, ampak vseeno mi je postalo za vse. Samo gledala sem ga, občudovala. Medtem so me zašili, preoblekli, delali še vaginalni pregled zaradi strdkov v maternici, pregledovali, stiskali trebuh… A meni je bilo vseeno.

Samo, da ga končno imam.

MOJEGA POPOLNEGA FANTKA, KI SEM GA TAKO KOMAJ ČAKALA.


* Iz srca hvala celotnemu zdravstvenemu timu Porodnišnice Maribor, še posebej pa mojim zlatim babicam; Zlatki, Eriki in Sari.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s