PROSIM, BREZ OBISKOV V PORODNIŠNICI.

Tebi, ki živiš na drugem svetu…

Svetu, kjer je vedno temno, obdaja te voda, slišiš samo pridušene glasove. Gibaš se v zelo majhnem prostoru. Lebdiš. Nikoli še nisi videl živega bitja in vonjal njegovega vonja. Popolnoma sam si, a vseeno zelo odvisen od nekoga.

Po devetih mesecih takšnega življenja – tihega in umirjenega – te zmoti glasno kričanje mame (vsaj misliš, da je ona) in čuden občutek pritiska. Kam greš zdaj? Kdo te pelje? Zmeden si. Ne veš, kaj se dogaja. Tvoj svet se podira. Kmalu bo uničen. In ti moraš sodelovati v tej apokalipsi. Da čimprej mine ves ta kaos, čeprav sploh ne veš, kaj te na drugi strani čaka.

Te je strah?

Seveda te je.

A hitro bo konec. In zagotavljam ti, da boš v naslednjih trenutkih spoznal prvo ljubezen svojega življenja – svojo mamo.

Tako, vidiš? Luč te vodi k izhodu in na drugi strani bo zelo svetlo. Ne ustraši se, saj se boš navadil. Brez skrbi.

Glasovi so postali veliko glasnejši kot prej. Še vedno te je strah, nekdo te potiska ven iz tega sveta. »Zakaj? Kaj sem naredil narobe?«

In nato se prestrašiš. Ne veš še, kaj je klavstrofobija, a stavil bi, da jo ravnokar izkušaš. In ni lepo, kaj šele mirno in lebdeče. Ne veš, kako se boš sploh znašel na drugi strani, obdaja te nek ozek kanal, glava te boli, rok več ne moreš niti premikati.

“ŠE ENKRAT, MAMICA! VIDIMO GA!”

Poznaš ta jezik, ampak to ni mama. Kdo se oglaša? Kdo me bo sprejel?

Seveda zajokaš. Glasno. In še enkrat, ker si sam sebe prestrašil s tem jokom – res nisi vedel, da to znaš.

Svetloba. Jok. Mamin smeh. Novi vonji. Stik z različnimi površinami. Stik z njo.

Mamo.

Neverjetno zmeden si. Prepotoval si celo vesolje in padel njej v objem. Tvoji zaščitnici. Ki ti bo postopoma pokazala kaj vse ta nov svet ponuja. Dan za dnevom ti bo povedala kaj novega. Zelo se bo trudila, da še nekaj časa; vsaj nekaj dni; ostaneš v zavetju miru in tišine. Divjemu sprejemu v nov svet se sicer skorajda ne moreš izogniti, a mama te bo skozi vse to varovala in ti vedno zagotovila varen objem.

Veš, veliko ljudi boš na tem svetu spoznal. Ljudi, ki te obožujejo že od trenutka, ko si bil samo še majhna pika. Ki komaj čakajo, da te spoznajo. Te objamejo, vzamejo v naročje, poljubijo. Vse to te čaka doma.

Ko boš prišel domov, boš spet zmeden. Spet bo polno novih stvari in glasov.

In ravno zato boš nekaj dni še sam z mamo. Nisi je še tako dobro spoznal, da bi bil pripravljen na ves svet. Zaenkrat je ona tvoj svet. In naslednjih 72 ur bo dihala s tabo. Ta čas se nikoli več ne bo ponovil in ta možnost, ki jo imata zdaj, je neprecenljiva. Nekaj časa samo za vaju, preden vaju dohiti resnično življenje.

Mama se dobro zaveda, da te želijo vsi čimprej videti in vzeti v naročje, a je vseeno prosila za razumevanje. Najprej se morata vidva vsaj malo bolje spoznati in odpočiti od vsega tega potovanja po vesolju.


Povedala jim je enako kot je povedala tebi, in jih na koncu vprašala:

bi raje po takem napornem in zmedenem potovanju v nov svet, preživeli nekaj dni še kolikor le lahko spokojno, umirjeno in v zavetju svoje zaščitnice

ALI

bi raje končali na zabavi stoletja z nešteto bliskavicami, preglasnih glasov, neraziskanih vonjev in neznanih rok?

No?

Se vidimo doma.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s