V VJTEC GJEM!

Kdo rabi uvajanje v vrtec?

-MAMA.


Aprila sem jo vpisala v vrtec. Pričakovala, da bo sprejeta septembra. Imam še čas, ne delam panike.

In potem se je vse tako obrnilo, da so odprli nov oddelek in Mila je lahko šla v vrtec že z majem.

Whaaaaaat?

Kako bo? Bomo preživeli? Bomo zmogli? Bo ona zmogla? Bo ful jokala? Bo sploh hotela it tja? Kakšne bodo vzgojiteljice? Kaj ji naj oblačim? Kaj, zakaj, kdaj?!!!!!!!!!! PANIKA!

V bistvu je bilo v našem primeru vse tako hitro, da dejanskega uvajanja nismo imeli. Uvajalni mesec je sicer bil, in koliko ur je bil otrok v vrtcu, je bil. Starši smo se odločili, kako bo najboljše za naše otroke. Mila je npr. že prvi dan tam spala. #wtf

Evo, 3. maj in Mila gre prvič tja. Jaz ponoči nisem spala, ker sem bila tako zelo živčna. Ne vem točno zakaj, ampak počutila sem se ful slabo.

Svojega lastnega otroka dajem drugam v varstvo, medtem, ko bom sama doma. Grozna mama.

Grozna.

Z možem sva se skrivala drug pred drugim in si govorila, da sva super, nobenih pomislekov nimama. Vse štima, vse je okej.

A jokala sva se verjetno oba. Vsak v svojem kotu.

Okej, jutro. Oblečem jo v kavbojke in novo majčko (me je izučilo in sem naslednji dan letela po trenirke). Spakiram vse v nahrbtnik, in se odpeljemo. Srce mi je razbijalo kot da šprintam v hrib. Mila pa… nič ni to, mami. V VJTEC GJEM, JUHU!

Okej, bomo vidli, če boš še naprej tako pogumna.

In kaj je bilo?

Šla je. Brez težav. Ni naju niti pogledala. Samo šla je.

To je to?

Počutila sem se.. prazno. V čem je finta? Zakaj me nima rada? Zakaj je kar šla, brez objema? Kar tako, z lahkoto.

Tisti dan sem bila čustvena razvalina. Občutek sem imela, kot da sem pogrnila na celotni črti in da nisem dovolj dobra mama. Nisem mama, katere otrok se je oklepa in noče stran od nje.

Prvi dan je stekel popolnoma brez problemov, naslednje dni je pa hotela ostati doma. Ampak samo finta, 3 minutke je poskušala, potem pa sva se zmenili, da vseeno gre. In spet je šla.

Zdaj gre v vrtec s takim zanosom, kot, da hodi že 2 leti.

No, prav zdaj ne, ker je seveda bolna. Kar sem tudi pričakovala.

Ne vem, ampak jaz sem se tega vrtca tako hitro navadila in začela dopoldneve malo bolj umirjeno kot drugače. Kavo spijem vročo, delam v miru. Tišini. Super je. Vest me več ne peče.

Včasih sem tudi jaz malo z očmi zavila, ko sem slišala, da je kakšna mama doma, otrok pa v vrtcu. Češ, kaj te dela ona doma? Kak sploh lahko to naredi? Da bi te vsaj v službo hodla, ajde, razumem. Ne pa to. Katastrofa.

No, pa ni taka katastrofa. Še vedno ne poležavamo na kavču in ne buljimo v TV cel dan. Samo malo lažje je. Malo bolj se lahko posvetimo sebi. Naši otroci pa igri in prijateljem v vrtcu. Tega ji jaz doma ne morem dati.

Kolikor zdaj vidim, je to, da hodi v vrtec, win-win situacija za obe. Njej je fajn, meni je fajn.

Razen zdaj, ko je bolna. Zdaj sva obe tečni.

Super tečni.

Art Box photography

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s