MAMA: OSEBA, KI ŽE PRI ZAJTRKU IZGUBI VSE ŽIVCE.

OTROK: Mali človek, ki vedno hoče tvojo porcijo kosmičev, svojo pa pusti, ker ni dobra, čeprav ti je do potankosti razložil, katere sestavine moraš dati v skledo.


Mleko. Ne preveč segreto in ne premalo. Ovseni kosmiči. Chia semena. Pol banane. 3 narezane suhe slive. 5 borovnic. 1 žlica čokoladnih atijevih kosmičev.

Seveda me z budnim očesom (ker ona je jutranji tip, ki ob 6.00 odpre oči, ob 6.01 pa že z normalnim glasom govori) spremlja, če vse delam prav. Jaz stojim nekje v bližini pulta, šlatam embalaže, ker gledat še ne morem (kaznivo bi moralo biti vstajanje pred 8o uro. Lahko en referendum za to?).

To, da ji moram vsako jutro pripraviti kosmiče, ki ne vsebujejo istih stvari kot dan prej, je zelo mučno. Ne vem, ali me testira, če se dobro odzivam v stresnih situacijah, al kaj? Ne vem. Vem samo, da pizdim zraven. Potiho. Ne zato, da me Mila ne sliši. Ampak zato, ker še ne morem govoriti. Če se mi že uspe oglasiti, pa itak še jaz ne razumem, kaj bi rada. Mogoče je tudi to razlog, da mi poštar zjutraj nikoli več ne pozvoni? Ga je strah?

Kakorkoli, kosmiči za gospodično Izbirčno so pripravljeni.

Jaz si naredim zajtrk praviloma iz dveh sestavin (zakaj? Ker je hitro in ker se mi ne da komplicirat že navsezgodaj zjutraj, tako, kot to očitno obvlada moj otrok); ovseni kosmiči in jogurt. Mogoče še vržem tiste pol banane not.

Preden se vsedem za mizo, si obvezno dam še đezvo vode na ogenj.

Vsako jutro znova mislim, da me bo turška kava spremenila iz nemega slepca z omejeno gibljivostjo v fit mamo, ki je sveža kot jutranja rosa.

Od kod mi to? Kaj me res še ni izučilo, da to pri meni ne pali? Pa kaj mi je?


Evo, sedima za mizo.

Mila: “Dober tek, mami.”

Mami: (pokimam, zazeham, se nasmehnem)

Mila: “Ne bom tega jedla.”

Mami: (samo mislim si: “RES? ŽE 875ič zaporedoma? RES ME JE SPET NASRALA?!”)

Mila: “Mamino bom. Moje ni dobro.”

Mami: (napnem vse atome energije)”ZAKAJ NE?”

Mila: “ZATO!”

Mami: “Zatoooo???”

Mila: “Mami, zato ni odgovor!”


Crkujem. Počasi. Mučno.

Ubogi njen bodoči mož. Verjetno si se že rodil in obstajaš; sočustvujem, res.

Nič, v tišini menjam skledi. In pojem njeno porcijo(za katero je dala jasno vedeti, da ji ni dobro) kar hitro, ker sem že lačna. Nosečnica ne more tako dolgo čakati na hrano, no!!!!

“MAMIIIIIIIIIIII, POJEDLAAAAA SI MOJE!!!!!  ZAKAJ????”

Sledi glasen krik groze, premešan z nežnostjo otroškega joka.

.

Evo. Živci za danes so pošli. Rezerve tudi več ni. Vdam se.

.

Kosilo si kuhaš sama.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s