JE*EMTI VOZIČEK

Kako po novem hodimo v trgovine? Čisto preprosto. Izberemo tisto, ki nima otroških nakupovalnih vozičkov.

Satansko delo! Kdo si jih je izmislil? Kdo je tisti, ki bi rad staršem uničil življenje, še preden se začnejo borbe o eni sladkariji na blagajni..?


Danes bom pisala o tem, kako opraviti čimučinkovitejši šoping z otrokom.

NE MOREŠ. PREVERJENO.

V trgovino smo šli tako mimogrede – jaz sem se pač na poti domov spomnila, da rabim kisle kumarice in vanilijev sladoled. Ok, ajde, gremo. Z mojim se spogledava, češ “si ziher, da gremo po to dvoje vsi trije” in si optimistično prikimava, ker kaj bi pa lahko šlo narobe??? #seriously

Mila bo pridna.

In samo skočimo not in ven.

Mislim res, fakmajlajf, kaj je to bilo, ne vem, ampak jaz sem po 37-ih minutah bila mokra. Od švica in od solz.

Do zdaj sem jo nekako prepričala, da se spravi v tisti sedež v navadnem nakupovalnem vozičku. Ja, je bilo že na knap, ampak je šlo. Zdaj pa ni šans. Ker bo ona imela mali voziček. SVOJ voziček. SAMO njen. In bo not dajala SVOJE stvari. (Če bi jih še plačala s SVOJIM denarjem, bi bilo okej. Recimo.)

Tamala se točno na vhodu zašprinta do konca trgovine. Sploh nisem videla, da bi se vmes ustavila, pa je vseeno v vozičku imela 5 Haribo paketov. Kako? Čudež, ti povem.

In najboljši odziv vseh ljudi tam noter? Smejali so se ji. Ena še mi je celo rekla »kaka carica je tamala«. Ja, res je carica. Dejansko je carica.

Samo ne zdaj. Zdaj je samo in izključno mali hudič.

In ker se ljudje smejejo in jih zanima, kaj bo naredila naslednje, se Mila pač vrže v to vlogo in jih začne animirati.

Jaz več ne morem niti dihat, tam stojim pri zelenjavi, vem, da moram vzet paradajz, pa ga fizično ne morem. Ne uspem.

Foter lovi Milo, on z velikim vozičkom, ona z malim pred njim kot Usain Bolt.

Deremo se po celi trgovini, vsi se nam smejejo, v vozičku nimamo nič. Razen Haribojev.

Proti koncu me nekako vseeno še preseneti neka močna volja po vztrajanju in notranji glas, ki pravi, “ne obupaj, ne obupaj“!!

Okej, v redu. Si potegnem gor hlače za velike punce. Zaviham rokave.

Rečem si “dobra si, zmoreš” in preletim celotno trgovino v dveh sekundah in pograbim tisto, kar mi pride pod roke. Toliko, da bomo nekaj jedli. Kaki nakupovalni seznam… Tega ni. Fajn je edino, da si toliko osredotočena, da vzameš tiste stvari, s katerih dejansko lahko kaj skuhaš.

Meni ni uspelo, imam pa največji paket hrenovk in borovnice za 9,99€.

Samo na blagajni smo si še delali sramoto. Pa tam pri avtu. Pa še potem, ko nas je en papek zaparkiral in nismo mogli ven.

Super je bilo. Fantastično. Nepozabno doživetje.

Upam, da gremo jutri spet.


Mogli bomo, glede na to, da iz borovnic in hrenovk bolj težko naredim polnovredno kosilo.

 

 

One Comment

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s