V RIT NAJ LEZEM? HVALA, NE!

Veš, kaj? Počutim se kot najbolj čuden primerek človeške vrste. Nekaj je z mano narobe.

Ne bom zdaj o tem, kako uvajamo Milo v vrtec, ker je za to potrebna celotna objava – naslednjič.

Bova danes raje rekli kaj na drugo temo, štima?

Sicer mi gre še vedno na bruhanje, a se bom potrudila, da se zadržim naslednjih 5 minut.

IZKORIŠČEVALCI, RITOLIZNIKI IN HINAVCI. Kolko vas pa je? Se samo meni zdi, da se te vrste množijo s svetlobno hitrostjo? Vedno več jih je. Vedno hujši so.

Kot tiste tečne mravlje, ki jih ne spraviš iz kuhinje. Ne s cimetom, ne s pecilnim, ne s kisom in ne z ničimer. Edino, kar bi verjetno pomagalo, je Biokil, ampak to je pa potem že tumač – morilka mravelj, ti.

Greva malenkost nazaj na tiste tri, z velikimi črkami, napisane besede. Nekje mora biti razlog, da so takšni, kot so. Recimo… vse pride zlahka? Za nič se ne čutijo odgovorne? Se ne sekirajo in dobro spijo ponoči?

Manjka jim tisti zelo pomemben kolešček v možganih. Kolešček morale in dobre vesti. Tisti, zaradi katerega bova midve vedno zavile z očmi vsakič, ko bodo povedali/naredili kaj popolnoma neprimernega. Pa je to sploh še pomembno? Da se midve obremenjujema z njihovimi blesarijami? Zakaj, če se oni sami ne? V čem je bistvo?!

Res si želim, da bi včasih izključila ta zgoraj omenjeni kolešček in bila takšna, kot so očitno vsi (no, večina). Brezbrižno bi se sprehajala po svetu; pozabila bi na vse, kar so mi v 27-letih vcepili o dobri vzgoji in človeških odnosih. Brigala bi se za medsebojno spoštovanje, podporo, ljubezen, iskrenost. Vseeno bi mi bilo, kako me vidijo drugi. Dol bi mi viselo za čisto vse ljudi okoli mene – samo jaz bi bila tista pomembna in samo v svojo korist bi vse delala.

Pomoč? Kaj je to za ena beseda?

Mamo bi poslala v tri krasne, ker mi ni naredila goveje župe. S fotrom bi prekinila stike, ker mi vedno pove tudi tisto najgršo resnico. Od moža bi se ločila, ker je včasih tečen in mi gre na živce. Prijateljice bi že itak takoj odje*ala, ker se mi ne da poslušat njihovih problemov.

NI VSE TAKO ENOSTAVNO!!!!!!!!!!!!!

VČASIH SE MORAMO…

POTRUDITI?

Ja? Sem izbrala pravo besedo?

Zelo, zelo potruditi. Uporabiti zdravo kmečko pamet, če je je še kaj ostalo. Začeti cenit vse, kar imamo. Tako lepe kot ne tako lepe stvari. SE NE VEDNO PRITOŽEVATI. Ja, mogoče je smešno, da jaz to pišem – ki res dosti jamram? Je razlika med pritoževanjem nad čisto vsem (jokcanje za vsako stvar, nad katero niti ne moreš imeti vpliva), valjenjem krivde na druge IN preprostim mama jamranjem.

Pa še to.. joj to me pa res pogreje. Če me bereš, potem veš, da se trudim biti iskrena in se vsakodnevno soočam z izzivi, da v vsaki situaciji skušam povedati, kako dejansko čutim. In to je težko. Ker si kar naenkrat izobčenec, ki se ne strinja z vsem, tako kot ostali ritolizniki. Ker dejansko poveš, kaj te moti in kaj se ti zdi super.

Vsi vemo, kako to gre – najlažje se je vedno strinjati z vsem, doma pa razpredati, kaj bi lahko bilo boljše in kaki bedaki so vsi, ker tega ne vidijo.

Pogrešam ljudi, s katerimi lahko res VEDNO govorim iskreno. Za katere vem, kaj lahko od njih pričakujem, na katere se lahko zanesem. Tudi v krizi. Kje ste?

Je res tako težko? Biti normalen, lepo vzgojen človek, ki ni v sramoto evoluciji?


Sicer pa… zakaj bi bil, če pa očitno gre vsem lepše in boljše, kot takšnim?

 

2 Comments

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s