MAMA DOMA, KAJ JAMRAŠ?

Zadnje dni sem ful občutljiva na to temo; mame doma. Kaj sploh delamo? Kaj sploh jamramo? Kaj nam pa je, da ne cenimo dejstva, da smo lahko cele dneve doma; ni nam treba v službo, spimo lahko dokler nam paše, delamo lahko kar nam srce poželi. Edino kar je, je pač to, da moramo paziti na otroke. SAMO TO.


Zadnjič sva s prijateljico, ki je hvalabogu isto zmešana kot jaz, jamrali o tem, kako je težko mamam biti doma. V bistvu je najina debata prišla tako daleč, da sva se na koncu že jokali od smeha in drli ena preko druge (to pri nama ni kreganje, ampak samo normalen pogovor). V tej evforiji sva dobili komentar, da bi lahko mogoče razmislili o prijavi na oddelek za psihiatrijo. Obe sva vedeli, da se ta najin dragi prijatelj heca (bolje za njega), pa vseeno sva hkrati izstrelili:

ZDAJ TAKOJ?! KJE PODPIŠEM?!!! Si predstavljaš, nekaj dni samo za naju?

Po tem sva se res malo umirili, ker takšne debate hitro zaidejo v občutljive teme, pa vendar sva nadaljevali pogovor v bolj umirjenem tonu.

Zakaj je vse tako samoumevno? Zakaj nas nihče ne ceni? Zakaj nihče ne vidi, kaj dejansko naredimo doma? Zakaj je srečen, naspan, zdrav in sit otrok popolnoma samoumevna stvar? In zakaj je pogovor o vrtcu, medtem ko mama ostaja doma, nesprejemljiv?!

Mama z dvema malima otrokoma, ki sta doma z njo – cele dneve, hitro pregori. Sploh, če je za skoraj vse sama. Diha že na škrge, vse, kar si želi, je le to, da bi vsak dan lahko šla nekam sama. Vsaj za pol ure, da zbistri svoje misli.

In tukaj so na vrsti.. veš kdo?!!!!!!!

M

O

Š

K

I

Jaz se s svojim trudim na vse pretege. Mu razložit kaj rabim, kdaj imam štete sekunde do živčnega zloma, kdaj več nisem jaz, ampak le še senca. Kdaj ga nujno potrebujem, da prevzame Milo. Zakaj, čemu, kako. To so včasih dvourni pogovori. In me posluša. Z zanimanjem (vsaj tako izgleda). Pa mu dejansko ostane nekaj od vsega mojega jamranja in razlaganja. Pač vztrajat moreš, ni druge.

Ker veš kdo je kriv, da vse narediš sama, tvoj pa vrže samo noge na mizo, ko pride domov iz službe?

TI SAMA.

Ne rabiš igrati mučenice in se počutiti, kot da si dolžna vsem naokoli samo to, da boš vedno v naročju držala svoje otroke in se strinjala z vsem, kar pač ostali rečejo.

Postavi se zase – nihče drug se ne bo. Ko te enkrat začnejo jemati za samoumevno, gre vse samo še navzdol. In potem… potem so ti pa res šteti dnevi do velikega poka.

To hočeš? Je vredno?

Brcni ga v rit in mu povej VSE. Razloži mu, kako se počutiš. Organiziraj si čas zase in mu povej, kdaj je on na vrsti za varstvo (sicer pa; halo… je to sploh varstvo!!!!!?).

In ne v smislu »bi lahko?«, ampak »BOM!!!!!!!«.

V razmerju sta DVA ENAKOVREDNA in ne en, ki diktira in drugi, ki kima.

Vedno držim z ženskami, VEDNO. In to, da se postaviš zase in si vzameš, kar rabiš.. to bi moralo biti na dnevnem meniju vsake mame.

Poleg 5 vrst sadja in zelenjave.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s