KDORKOLI JE REKEL, DA JE MATERINSTVO LAHKO.. JE ZMEŠAN.

Samo, da te opozorim, da sledi j.a.m.r.a.n.j.e. Mama jamranje. Smiljenje sami sebi. Pomilovanje. Jokanje na tleh kopalnice. Razbijanje glave ob povšter. Te fore.


Enostavno ne morem več. Tokrat mi bo zares razneslo glavo, če ne grem takoj, zdaj, v tem trenutku na en dopust. Na off, za par dni, magari v bunker, v avtodom, v klet, kamorkoli. Ne rabim high classa, masaž in jakuzijev. Še manj sobne postrežbe in razgleda na morje. Brez telefonov, lepih čevljev in rdeče šminke.

Samo MIR. In TIŠINO. To je vse.

Res smo mame skromne, ne?

Zadnje dni Mila govori ne-pre-sta-no. Veš kaj mislim? NON-STOP. Pa ne mi rečt, da ima to po meni, ker nima. Po atiju tudi ne, ker on ceni tišino in je tiho tudi takrat, ko se kregava (beri jaz derem, on se dela gluhega). Vse kaže, da je Mila pač določene gene podedovala po ostalih članih družine; tistih, ki te pokličejo samo zato, da te pozdravijo in potem 15 minut kasneje še vedno držiš telefon (zdaj že malo dlje od ušesa) in govoriš »ja, seveda, ja«.

.

.

Pa veš kak je fajn, ko začne otrok govorit, ne? Res, fuuul. Mame smo res ponosne, ko naši otroci končno spregovorijo. Češ, to tudi zna! Me je že bilo strah, da bo tiho. No, naj te ne bo. In če že pri tvojem otroku vsa ta verbalna komunikacija potrebuje nekaj časa, bodi srečna. Ker ko začnejo – ne nehajo.

Pa če jih tisočkrat prosiš in obljubljaš že skoraj nemogoče število kinder jajc v zameno za nekaj minut tišine. Danes sem probala z igro šepetanja, sem res mislila, da ji bo zanimivo. Pa sva prišli do zaključka, da ne zna šepetati. Ali pa noče. V bistvu še je glasneje kričala, medtem ko sem sama srčno upala, da me glavobol čudežno mine. Baje je v čudeže treba verjeti?

Dete moje zlato, obožujem te in vse bi naredila zate. Samo lepo te prosim, vzemi si pavzo, obljubim, da ne bom huda.

 In veš kaj mi reče pol, ko ji že stotič skušam razložiti, da mami rabi malo tišine? »Ne skrbi, mami

Evo, pa mam.

Z neskončnim govorjenjem pa se drama pri nas ne konča. Tu še je namerno polivanje pravkar preoblečenih oblačil z brokolijevo juho. Pa trganje listov iz novega planerja. Pa skakanje po pasjih drekih, ki jih očitno ljudje ne znajo pobirati. Pa prižiganje in ugašanje pečice ob najbolj neprimernih trenutkih. Pa sezuvanje nogavic kjerkoli že smo. Pa slačenje majice, kar tako, ker lahko. Pa zlaganje hrane iz hladilnika pod jedilno mizo.

Pa… mislim, da sem zajela bistvo.?!

Zadnji dnevi so mi res naporni. Pa sem se že razjokala, pa nič ne pomaga. Mogoče bom zdaj bolje, ko sem to napisala. Upam, da mi bo dejstvo, da o tem javno jamram, pomagalo, da se hitreje spravim k sebi.

Kolegica mi je prej lepo rekla: Stara, jaz nisem mama pa nisem noseča, pa so mi zadnji dnevi grozno naporni.

Tako da.. mogoče pa so res samo taki dnevi? Mogoče je pa kaka luna?

Se lahko tolažim s tem?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s