1. TRIMESEČJE: POZDRAVLJENI, HORMONI!

Kaj te z njo je? Sploh ni nič oznanila, nič ni rekla o nosečnosti, zdaj pa tu že piše o prvem trimesečju. Stara, no… Not cool.

Tra ra ram…

Noseča sem!!!!!!!!!!!!!!!!!

In… prvo trimesečje je že pošteno za menoj.

Baje je zdaj otrok velik že kot pomaranča. No, vsaj tako pravi moja aplikacija, ki me vsak petek spomni v katerem tednu sem in mi po sadnem kriteriju razloži kakšne velikosti je otrok.

Pa da neham s sadjem in pomarančami (čeprav se mi je res zaluštal sveže stisnjen pomarančni sok).

Bistvo objave je prvo trimesečje in podivjani hormoni.

Se še spomniš, ko je morala Mila prevzeti blog (>klik<), ker je mene mučila grozna migrena? No, takrat sem že zanosila, in skoraj 100% prepričana sem, da je bila ta migrena/glavobol/karkoli je že bilo, bilo je grozno (tako, da sem pristala pri nevrologu z napotnico:nujno) rezultat vseh hormonskih sprememb v mojem telesu v začetku nosečnosti. Kar sem tudi takoj posumila in naredila test; seveda negativen. Bilo je še prehitro.

In potem je minilo nekaj tednov, ko me je še zmeraj vsake toliko zagrabila bolečina v glavi, da nisem mogla trezno razmišljat. Na nosečnost več nisem mislila zaradi tistega negativnega testa, jaz pa se še vedno nisem počutila prava jaz. Vedela sem, da nekaj ni tako, kot ponavadi.

Kar me je malenkost prestrašilo, veš.

In potem sem čez nekaj časa ponovno naredila test. 30. 11. 2017. Ampak ta test sem naredila tako… mimogrede. »Itak ni nič, ne vem zakaj ga sploh delam?!«

In ko jaz to vse opravim, odložim palčko in grem nazaj v posteljo. Vsi spimo, vse štima.

Čez dve uri pa sem zbudila moža s preprostimi štajerskimi besedami: »Srček, gotov si.« Seveda mišljeno nadvse pozitivno in ne v smislu upora proti Kanglerju.

Kakorkoli že, verjetno ni potrebe po razlaganju, da smo vsi zelo veseli in presrečni, da se nam bo konec julija pridružil še en član (res mislim, da bo član… Čeprav sem pri Mili tudi bila prepričana, da je fantek!)

Nosečnost je res lepo obdobje in ja; seveda, da je vsaka nosečnica globoko v sebi srečna in pozitivna in blažena in vse to.

V prvi nosečnosti sem se tako tudi zares počutila; sijala sem od sreče, bila brez slabosti, brez bruhanja, brez nekih nenadnih sprememb razpoloženja; kot, da mi nič ni.

Zdaj je pa očitno druga pesem. Prvi trije meseci so bili ena sama katastrofa. In to govorim jaz, ki ne zanosim ravno vsakič, ko kihnem.

Trudila sem se, in to krvavo trudila, da ostanem takšna, kot prej. Da se ne dam hormonom. Da ne bruham. Da rečem NE slabosti in jo pošljem nekam. Da sem nasmejana vedno in povsod.

Ah, kje pa. Od vsakonočnega nespanja do vsakodnevnega kozlanja, depresivnih epizod, jokanja in kričanja, sem bila že tako zelo utrujena. V kakršnemkoli pogovoru sem se počutila napadeno, čeprav verjamem, da to sploh ni bil namen. V 6. tednu sem imela potrditveni UZ, kjer mi je zdravnica samo rekla, da se sliši srček, da je zaenkrat vse v redu. In da naj pridem na kontrolo čez 6 tednov.

Jaz sem mislila umret. 6 tednov naj čakam? Kaj resno? In imam v mislih besede ZAENKRAT je še vse v redu?! In verjetno je bilo ravno zaradi tega teh 6 tednov tako stresnih. Kaj pa jaz vem, če je ŠE VEDNO vse v redu? Poslušam zgodbe, kaj vse se lahko zgodi v prvih treh mesecih, postajam vsak dan bolj bleda. Sploh na dan, ko se počutim kot ena sama cota in se resnično sprašujem, če srček še vedno lepo bije in če otroček še naprej lepo raste.

Res groza. Pa mislim, da se boš strinjala z mano.

Tukaj ne šimfam zdravnice, ker je ena izmed najboljših in jo spoštujem bolj kot marsikoga. Pač tako je, da pred 12. tednom neradi z zagotovostjo trdijo, da bo vse v redu.

Ti bi pa samo to rada.

Tako zelo sem čakala na dan pregleda. In aleluja, dočakala sem ga. Tisti dan se mi je odvalil kamen od srca, sploh ti ne znam razložit, kako hvaležna sem bila, da je ŠE VEDNO vse okej. In zdaj sem prepričana, da bo tako tudi ostalo.


Tukaj pa apeliram na vse, ki ste v stiku z nosečkami – vem, da je mogoče malo egoistično, ampak dajte jih (nas) prosim razumet. V prvem trimesečju smo čustvene razvaline in to predvsem zaradi dejstva, da nam nihče ne pove, da bo z otrokom vse v redu. Iz vseh strani poslušamo o spontanih splavih, bojimo se nekega nepričakovanega krvavenja, prestrašimo se vsake čudne bolečine v trebuhu. Res smo pod stresom! In potem dodaj še bruhanje in neprespanost, pa smo tam, kjer pač smo. Skoraj že ležimo na kavču in govorimo o svojih težavah šarmantnemu gospodu, ki samo kima in sprašuje »kako se ob tem počutite?«.

Bolj kot spraševanje o vzroku naše »zadrtosti« in pametovanje o tem, kako se ne smemo sekirat in pustit hormonom, da nas prevzamejo, nam pride prav kakšen objem. Oziroma glede objemov bom raje rekla, da če grdo gledamo; potem raje ne!

Dovolj bo: »Tukaj sem, če me rabiš.«

 

One Comment

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s