KONČNO PLUS!

Mislim, da je čas, da povem tudi to.

V bistvu sploh ne vem kje in kako naj začnem. Z enim motivacijskim citatom? S stavkom, ki se začne nekako; Vsi imamo težave, samo moje so vedno najhujše? Z monologom, kako prekleto težko je ostati prisebna v celotnem procesu poskušanja zanositve?


Ko sem spoznala Marinota (mojega dragega hubbyja), sem takoj vedela, da želim biti njegova žena, in imeti njegove otroke. In tudi on je delil to navdušenost, zato sva se  hitro začela truditi, da bi čimprej sprejela med naju še eno najino mini verzijo.

In potem?

Reality check.

Ni mi bilo jasno, kako lahko dva, povsem zdrava, aktivna, 22 let stara (mlada?) človeka naletita na hudo krutost modernega življenja; nezmožnost zanositve. Takrat se mi je to slišalo katastrofalno. Kaj? Zakaj? Zakaj ravno midva? Kaj je narobe z mano?!

Trudila sva se dve leti. In to baje niti ni veliko, ampak meni se je zdelo kot neskončnost.

Ja, znala sva celoten praktičen del in obvladala anatomijo. Pa ni bil problem v tem. Nisva vedela v čem je problem. V meni, v njemu? Ali pač enostavno nisva kompatibilna?! Jaz sem počaaasi že tonila v rahlo depresijo. Nosečniške teste sem si kupovala na zalogo in vsak mesec porabila vsaj tri, za ziher. Menstruacija mi je skoraj vedno malenkost zamujala, in tako sem skoraj vsak mesec vsaj za nekaj dni bila prepričana, da nama je tokrat uspelo. Doživljala sem že slabosti, vrtoglavice,… znake, ki jih pripisujejo nosečnicam. In potem sem naredila prvi test. Minus. Okej, mogoče je prehitro. Ponovim čez dva dni. Spet minus. Ali je še malo prehitro ali pa test ni dovolj dober. Še tretjič, čez nekaj dni. MINUS. DEBELI MINUS.

Sledile so solze, tolažbe, da nama bo enkrat že uspelo. Naslednji dan sem se že prepričala, da ne smem vreči puške v koruzo in enostavno moram upati naprej.

Tako zelo sem si želela otroka. Predstavljala sem si, kakšen bo. Kako zelo srečna bom hodila naokoli z velikim trebuhom. Mogoče bosta celo dva? Kako ga bom dojila, pazila nanj kot na najdragocenejši zaklad. Kako zelo ga bom oboževala. Vse nas.

Sledil je spet en mesec sanjarjenja in truda. In spet testi…. Seveda negativni.

In veš kaj sem skoraj vsakodnevno poslušala? Od naključnih ljudi?

“Kaj pa vidva, bo kaj otrok?” “Še ne razmišljata o otrocih?” “Kdaj bosta pa vidva zibala?” “Vidva bi bila pa super starša!”

Ali pa moj najljubši, od tistih, ki so poznali situacijo: SAMO SEKIRAT SE NEHAJ, PA BO USPELO.

Če še enkrat slišim ta stavek, bom eksplodirala.

Prisežem, da sem se še enkrat bolj sekirala, ker se sekiram, da se moram nehati sekirati!!

Poslušala to in čudežne zgodbice o tem, kako se ljudje trudijo po več let, potem pa se SAMO nehajo sekirati, pa uspe. Verjamem, da obstajajo. Obstajajo pa tudi gore zgodb, ko se pari trudijo po več let, pa še kar ne uspejo, pa grejo na umetno oploditev, pa tudi ta ne uspe… In če jim je na koncu usojeno, lahko posvojijo otroka. Obstajajo zgodbe za vse možne primere.


Spomnim se oktobra 2013. Takrat sem bila že precej obsedena z zanositvijo in kako nama bo uspelo. Poklical naju je prijatelj, da se morava nujno oglasiti na kavo, ker ima veselo novico. Okej, zdaj mi že solze tečejo… Jaz sem točno vedela za kaj se gre. Čutila sem, vedela sem, da nama bo povedal, da pričakujeta otroka. In ZELO vesela sem bila zanju. Ampak tako zelo žalostna zaradi naju. In še zdaj mi je žal, ker takrat enostavno nisem mogla pokazati takšnega navdušenja, kot si želim, da bi ga. Trudila sem se, prekleto trudila. Pa nisem mogla. Ko sva odhajala od tam, sem bruhnila v najhujši jok svojega življenja. Nihče me ni mogel umiriti. Zjokala sem se, zakričala na ves glas, pojedla banjico čokoladnega Ben&Jerryja. ZAKAJ PA NAMA NE GRE?!!!!!!!!!!!!

In tu se mi zdi blazno pomembno, da povem, da v taki situaciji absolutno ne gre zato, da bi bil nekomu fauš, da bi bil jezen na tistega, ki mu je uspelo pred tabo. Da ne bi bil vesel za drugega. Da mu ne bi privoščil.

Mogoče se na prvi pogled tako zdi, ker nisi sposobna deliti takšnega navdušenja. Pa ni tako, obljubim.

Gre se za hudo bolečino zaradi tvoje družine. Tvojega otroka. Ki te čaka tam nekje, da lahko končno začne rasti v tebi. Pa še žal ni prišel na vrsto.

Zato, draga moja M – žal mi je, da ti nisem v tvoji nosečnosti stala tako ob strani, kot bi ti morala. Če ti bo kaj lažje; res sem se trudila.

No, M ima zdaj 4-letno hčerko, ki je največja faca daleč naokoli. In jaz sem njena ponosna teta!


In čez čas… že ko sva bila naročena na pregled v ambulanti za neplodnost, je prišel dan D. 27. februar 2015. Ali moj najsrečnejši dan (oprosti možek, saj poroka tudi ni bila slaba!). Dan, ko mi je KONČNO nosečniški test pokazal PLUS. Do takrat sploh nisem vedela, da ti testi sploh delulejo!!!

Sprva sploh nisem verjela. Res je, da sem bila noro utrujena, imela nešteto nosečniških znakov, ki sem jih do tedaj že znala na pamet.. pa vseeno nisem verjela. Naredila sem še en test. Spet pozitiven. Kaj sem naredila takoj po tem, sploh ne vem, spomnim se samo trenutka, ko sem sedela na tleh hodnika in se jokala.

Marino me je zagledal; »kaj te ti jočeš, si spet delala test?«

»JA.«

»Srček, saj nama bo enkrat uspelo. Ne joči se. Mogoče bo drugi mesec.«

»Ammm… poglej… «

Samo pokazala sem mu dve črtici. Nisem mogla govorit. Takrat je tudi on prvič videl pozitiven nosečniški test. Kakšni dve uri sva se samo gledala, nihče ni rekel niti besede.

Vedela sem, da sva oba ravnokar postala najsrečnejša človeka na svetu. Končno se nama je uresničila ta želja. Jokala sem do onemoglosti in božala trebuh, v katerem se je skrivala ta mala pikica. Mila je končno prišla na vrsto. Čakala je na naju in midva na njo.

RD_Silvo_034.jpg

Mila, hvala ti, da si naju izbrala. Da si najina. Samo najina. ❤

Morda je tukaj priložnost, da delim s teboj veselo novičko – Mila bo postala velika sestrica >> klik, klik. 

 

3 Comments

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s