SPROSTITEV NA IGRIŠČU!?

Če še ne veš, to ne obstaja. Ni šans. No, razen če greš sama na igrišče, se voziš po toboganu, malo zagugaš in usedeš na klop in poješ krosant! Jaz sem takoj za, grema skupaj? Mogoče še vzamema liter muškata; lahko tudi v flaškah!


Z otrokom pa je vse bolj dramatično; kontinuirani živčni izpadi zaradi peska in lopatke od tistega sramežljivega fantka, norenje za malčkom, ki ne posluša NIČ in mu je bistveno le to, da gre za največjimi otroci na najvišje možno igralo, do tega, da potem kriči na vrhu in ne upa ne dol in ne gor in ne nikamor. Dokler se ti ne vdaš, odideš za njim (še tebe je strah tiste dvometrske lojtre) in ga lastnoročno spraviš dol. Seveda blazno užaljenega, cmeravega, kot, da si mu vzela stran najljubšo igračo, da o rokah in nogah sploh ne govorim; kdo bi si mislil, da lahko tak majhen otrok že do potankosti oponaša hobotnico?

Otrok se kao utrudi na igrišču. Edine, ki se utrudimo na igrišču, smo mame. In to že po prvih treh minutah!

Mila je vedno bomba v parku. Otroci kar spuščajo svoje igračke, ker itak vejo, da jih bo vzela. Jaz pa letim za njo, se derem NEEEEE, MILA NEE, na koncu že PROSIM NE, PUSTI TO. In ona?

Hahahaha mami, všeč mi je, ko se dereš. Dajma še!

PUSTI PESEK!! NE MEČI PESKA PO TOBOGANU!!!! P.U.S.T.I. K.A.M.N.E.! ODLOŽI KAMEN!

Muahahaha pa mami no, to je vse kar zmoreš??!

Potem me prešine misel, da me moja mini kopija že ne bo metala s tira, in se odločim, da bom tiho. Seveda ne za dolgo, ker ko gre do triletne punčke in ji poje vse kekse, pač ne morem bit tiho. Ampak njeni mamici je to vse tako lušno, in mi reče, da ji je super, da jih vsaj nekdo je, ker jih njena hčerka ne mara. Zakaj potem sploh nosiš kekse poleg? Aja, za Milo. Saj vem, hvala!

Potem so tu razni tricikli, poganjalčki, skiroji, kolesa, rolke, vozički. O moj bog. V genih zagotovo nima te neustavljive ljubezni do vsega, kar ima kolesa (jaz se niti v avtu ne usedem), zato res ne vem čemu takšna navdušenost. Baje so otroci pač ljubitelji koles. To bom vzela kot preverjeno dejstvo in se s tem sprijaznila. Doma še šajtrga nima svojega miru! Ona bi vozla manjše otroke po parku z vozičkom, ona bi vse; kar po domače se usede na kolo, za katero dobro ve, da ni njeno – jaz že cela zašvicana za njo »SE OPRAVIČUJEM, PARDON, NIMAM ZA BUREK.« Pa vedno (ups, večinoma) naletim ne prijazne mamice, ki sploh ne delajo panike, in ji dovolijo, da se pelje en krog s kolesi njihovih otrok. Carice, hvala, ker me razumete! Drugič prinesem Merci!

Najboljše je, ko kak otrok je kak rogljiček ali žemljico. Ja, dam ji za jest, in JA, dovolj ji dam za jest, ampak ona je vedno lačna. Sploh v parku. Pa kljub polni torbi priboljškov je pač najboljše in najbolj njami jesti za nekom drugim. Če te pogleda s tistim »žalostni kuža« pogledom, boš ji itak dal vse, kar imaš.

Pa gremo dalje na odhod domov. Predlagam, da se naslednji del Misije nemogoče naslovi z »Otrokov odhod domov iz parka«. Najprej ji lepo razložim, da bova morali počasi domov. Valda me ne posluša. »Kaj te tota govori, nekaj počasi pa domov? Mah, saj vseeno.» Jaz že optimistično (ne vem od kod mi to?) vse pospravim, pripravim voziček – še vedno vzamem voziček zraven, za morebiten izhod v sili; otroka daš not, pa letiš, kolko lahko.

Jaz sem pripravljena, ampak to ne pomeni, da je tudi ona. Jaz sem za danes naredila vaje za moč, kardio, pa še en intervalni trening med skakanjem gor na lojtro in nazaj dol. Njej pa še kar ni dovolj. Točno ve, kdaj grema; ko jo začnem zasledovati s torbo na rami in vozičkom. To je to, razlog za pobeg! In teče in teče in teče (še enkrat, KAK lahko tak hitro tečeš, če pa imaš tak kratke noge?!). Kaj boš? Tečem za njo. Brez vozička. Jutri se ne bom mogla vstat zjutraj zaradi musklfibra, že vidim.

Naslednji; zadnji in najbolj mučen podvig je ta, da jo ulovim, dvignem in odnesem. Do vozička, kjer uporabim prijem za izhod v sili, in grema.

Domov.

Folk me čudno gleda; NE, nisem ukradla otroka, JA, moj otrok obvlada zverinsko dretje, NE, ne da se mi več, JA, slaba mama sem!

Po petih minutah zaspi v vozičku, cela mokra od mahanja in poskusov osvoboditve pasov. Ko jo poležem, si nataknem sončna očala in spet sem najsrečnejša mama na svetu. »Oh kako lepega otroka imate, kako lepo spi, zelo je pridna« – poslušam vse to in še več od naključnih mimoidočih.

20170831_122908.jpg

Zgleda, da danes niso bili v parku.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s