DRAGI ŠEF!

V rit se zaleti. V svojo debelo, egoistično rit.

Nisem vedela, če bi sploh drezala v osje gnezdo, zavirala sem svoj miselni tok, bremzala z vsemi štirimi, potlačevala slo po pisanju o tem. Žal mi ni uspelo.


Pošteni delodajalci, kje ste?!

Na začetku se potrudite tiste pol ure razgovora, da naredite vtis, da ste drugačni, da ste pošteni, da ne bluzite o napredovanju, stimulaciji, nagradah za uspešnost, da niste takšni, kot vsi ostali, da ste dobri, da vam je mar za delavce.

In svaka vam čast, ker glede na vse skupaj, ste morali krepko zategniti pasove, zalepiti usta in globoko predihati vsak poskus, da se že na začetku niste pokazali v pravi luči. Zmeditirati vse priprave na razgovore in se psihično pripraviti, da naserjete folk.

Pustimo zdaj razpise za delovna mesta, ki so zadnje čase takšni, da je treba imeti najmanj dva magisterija, biti brez otrok, star do 30 let, seveda s 15imi leti izkušenj, zdrav kot riba, znati skuhati prekleto dobro kavo in hkrati obvladati vse trike marketinga in istočasno še žonglirati z vrstami javnih nastopanj, vodstvenimi sposobnostmi, robotsko računalniško pismenostjo, hudim grafičnim oblikovanjem in pisanjem in govorjenjem najmanj treh jezikov (tekoče).

Potrebna znanja so tudi popravilo tiskalnikov, fotokopircev, profesionalno vedenje tudi ob odmaševanju odtokov, tiho uboganje vseh ukazov, kimanje vsemu, kar kdo izusti.

In bruto plača? 804,96 €.

VALDA odgovori na take razpise kar dežujejo. Ne kot prijave, ampak bolj v stilu »ste čisto blesavi?«.

In potem ti ponudijo minimalca. In ti kuhaš kavo, hodiš v trgovino po hrano za malico za vse ostale, ki se enostavno preleni, da bi se sploh vstali iz svojega stola, na katerem se očitno že pozna odtis riti, nosiš papirologijo gor in dol, od vsakega do vsakega, kopiraš in izpolnjuješ brezvezne tabele v excelu. Poleg vsega ostalega, za kar so te sploh zaposlili. Ti bi pa samo rad počel tisto, za kar si leta tako trdno delal in se izobraževal.

Mogoče čez 10 let, ko bo na tvoje mesto prišel nekdo drug, ki bo deklica za vse?

Boš čakal ali boš ukrepal?

Pred kratkim sem se udeležila podjetniške delavnice, kjer smo bili vsi ravno na tem, da začnemo svojo, lastno kariero. Okej, seveda me je po drugem dnevu vse totalno minilo, ker sem ob višinah davka pozabila na vse svoje sanje.

Resno, Slovenija? Zakaj ne bi še teh 20% dvignili na 30?!

Kakorkoli že, s tem dejstvom sem se pač sprijaznila. Saj ni druge. Lahko pa delam na črno, pa ne plačujem davkov, prispevkov pa je ves zaslužek samo moj, ne? Dokler me ne pohopsajo.

No, da nadaljujem bistvo; večina ljudi iz omenjene delavnice je imela za sabo že nekaj let delovne dobe, in kolikor smo se pač o tem pogovarjali, je beseda vedno nanesla na pokvarjene delodajalce. En je nakazoval regrese in grozil delavcem, da jih bo odpustil, če mu regresa ne prinesejo nazaj, drugi je zasledoval svoje delavce, da je videl, kaj počnejo v prostem času, tretji je bil enostavno preveč z Marsa, četrti se na firmi sploh ni kazal, ampak se je raje vozil s svojo jahto in mahal lepim ženskam na plažah, da se mu pridružijo.

Valda, jaz bi se tudi vozla z jahto, če bi jo imela!

Ampak ne na račun svoje kariere. Zdi se mi, da takoj, ko ti dajo titulo »uspešen podjetnik«, gre vse v maloro, se ne trudiš več, se zakreditiraš do amena, da si končno kupiš tisto vilo v Pekrah, si nabaviš še novega Q7, pa gremo. Saj si pa uspešen direktor, ne? To se more že na daleč videt!

Kaj pa delavci? Pa ko jebe delavce. Oni bojo delali tudi za minimalno. Ali pa še manj. Naj bodo srečni, da sploh kaj dobijo! Boli tebe za njih; sploh jih ne poznaš, pa jih kljub temu gledaš zviška, misliš slabo o njih in ja; za upad prometa so vedno krivi oni. Pa seveda, kdo pa drug, če tebe sploh ni nikoli na firmi?

Če je delavec dober, ga ne vidiš. Če naredi eno napako, je največji nesposobnež na svetu in leti drugi dan že na borzo. Dokler maš ti dovolj, da lahko tankaš tisto svojo jahto »Jadranski biser«, ti dol visi za cel svet.

Idiot.

Nateguješ zaposlene, da podpišejo pogodbe za minimalno plačo in jim boš vsakega 18-ega dal še v kuverti 300€. Ki jih nikoli ne vidijo. Nekaj mesecev še upajo, da bodo dobili vse za nazaj in te pri plači opomnijo, kje je tista obljubljena kuverta. Odgovor je ponavadi nekaj v smislu »sej veš, da ni dnara«, »slabo smo delali toti mesec«. Ok, si rečejo, bom še malo počakal. Dokler jim popolnoma ne dopizdi, pozabijo na vse obljube, vržejo odpoved na mizo in grejo. Ti pa se veselo zibaš na svoji fizio žogi, ješ chia puding in uživaš v na novo odkritem razgledu iz svoje totalno preplačane vile.

Takih zgodb je enostavno preveč.

Jezi me to, da Slovenija ostaja Zalunardija. Da pokvarjeni šefi postajajo še bolj pokvarjeni in z njimi vred vse svinje pri koritu, in da dobri delavci prehitro postanejo številka na seznamu brezposelnih.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s