DAN ZA NAJU

Načrtovala sva ga dolgo. Vse je bilo že urejeno. Mila bo prespala pri babici, midva pa si bova vzela čas zase. Pa če to pomeni, da bova šla v kino in na večerjo, super. Sem pa nekako vedela, da verjetno do kina niti prišla ne bova, ker bo iz naju spet spregovoril leni alter ego, ki rad kaj skuha in pogleda maraton Game of thrones.

Na en lep poletni petek sva Milo odložila pri babici, midva pa odšla direktno domov lenarit. To v resnici seveda ni bilo lenarjenje, ker ko imaš enkrat otroka v varstvu, moraš pač sleherno sekundo izkoristit za totalno čistko stanovanja in okolice. Ko sva končno (beri po 5ih urah) prišla do kavča in si ga vzela na izi, zvoni telefon.

»Urška, Mila ima vročino. Saj ni panike. No, 38.6 kaže. Saj lahko tu ostane.«

SEVEDA, da ni tam ostala.

Srce mi ni dalo, da bi jo pustila pri babici, in to z vročino, medtem, ko bi jaz delala kaj? Lenarila? Pa lepo prosim, no.

Bova že drugič prišla midva na vrsto, če sva čakala do zdaj, kaj pa bo še nekaj dni?

Ko sva prišla po njo, je norela po stanovanju, lovila mojega 15-letnega brata, ki mu gre po glavi vse drugo kot varstvo nečakinje, in se drla ENA, DJA, TJI, ŠTIJI, PE!

Jaz bi z 38,6 ležala v hladni bani, z očmi, obrnjenimi navzgor.

Tamala pa… lagano. Nič ni to, mami!

Vseeno sva jo odpeljala domov, kjer smo ITAK zaspali vsi naenkrat (ali pa midva še pred njo).

Čas za naju? Bo že prišel.

Mogoče že naslednji teden. Poskus številka 2 je izgledal tako, da sva šla (ups, poskušala) sama na kosilo. Nekam ven, da ne rabim kuhat – khm. Po dvournem pregovarjanju, kam bova šla jest, kje še nisva bila, in ne, tja ziher ne, ker a.) so menjali kuharja in tanovi nima pojma, b.) ker na terasi ni sence, c.) ker je natakarica vedno tečna, sva zašla v picerijo v naši ulici.

Priznam, imava zelo izbran okus!

Sicer pa nama je bilo totalno vseeno kam, samo, da se enkrat po dolgem času v miru in tišini najeva.

Lačna kot bika, prideva v to famozno picerijo, naročiva vsak svoje pivo – itak, treba je izkoristit, pa še peš sva!, si že izbereva kaj bova jedla, in pride on….

Dragi natakar, saj nisi nič kriv, ampak, ko si rekel, da vam je zmanjkalo elektrike, sem res hotela zakričati tisti dve grdi besedi, ki ju mame ne govorimo!

Arggggggggggggh!

Dozdevati se mi je začelo, da naju vesolje kaznuje, ker sva sama!?

Sem vedela, da se je tisto zgoraj, da ne rabim kuhat, slišalo enostavno prelepo, da bi bilo res.

Na koncu sva se zadovoljila z mojimi slavnimi špageti s paradižnikom. Ne, ni bilo dobro, ampak sva vseeno pojedla. Malo zaradi tega, ker sva bila tako lačna, da bi pojedla karkoli, malo pa tudi zaradi tistega pira, ki naju je konkretno tresnil – hja, mislila sva, da bova s pico vse uravnovesila!

Zdaj več nikamor ne upava brez Mile, in nekaj časa ne bova izzivala s takimi podvigi. Vsaj lačna ne.

Pa sem že tolikokrat rekla, pa še enkrat bom, tokrat uradno: Mila je najin talisman sreče.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s