MAMINA NAJHUJŠA MORA; OPREMLJANJE DOMA!

Sej ni tako hudo!!

Je pa res, da mi mož že vztrajno namiguje, da se bo – če počasi ne bom nehala s premišljevanjem, kakšne ploščice bova imela v kuhinji – enostavno preselil v vrtno uto. Ne vem če ve, da to zame ni ravno največja grožnja. V tem trenutku sem bolj v skrbeh zaradi različnih odtenkov bele.

Po malem se mi že meša. Stanovanje moramo sprazniti čez 3 dni. V hišo pa še ne bomo mogli najmanj 10 dni. In zdaj si zagotovo misliš; 1 teden počitnic vmes, pa si zmagala! Ha ha, sem zmagala ja. V teh desetih dneh bomo švicali ko nori. Kje bomo spali? Nekako se nagibam k temu, da gremo k mojim staršem. Oni nas že res komaj čakajo. Ker me niso imeli dovolj 22 let. Zdaj bom prišla z Milo in možem in si vrgla jogi na tla v dnevno sobo, da ne bo nihče mogel niti mimo.

Res nas komaj čakajo.

Kuhinja še ni nared, ker pač.. ni. In ne vidim poante, da bi iskala nek xy razlog. Jaz sem razlog. Ker se še nisem odločila kakšne ploščice bova imela med elementi. Zdaj sem že tako daleč, da se odločam med tremi popolnoma istimi ploščicami – no, vsaj moškim se tako zdi. Pa niso iste! Ene imajo več sivih odtenkov, druge več rjavih, tretje pa so čisto malo svetlejše. Hudičeve muke so to, ja.

Bolj kot se nam mudi, bolj nimam pojma kaj bi.

Hvalabogu, da sem pult tako hitro izbrala – verjetno, ker je bil edini lep, z ravnim robom in širšo površino.

Dela je še ogromno. Tako v notranjosti hiše, kot tudi zunaj. Mož je včeraj izjavil, da bi morala imeti 20 zagretih prostovoljcev, ki bi delali za čevapčiče in lepinje, da bi v enem tednu vse naredili. Je kje kak interesent? Dam še ajvar poleg.

Pomoč imava, v bistvu jo še zavračava. Zakaj sva tako nora? Ker enostavno v tem trenutku ni prostora za veliko ljudi. Zdaj samo odvažava stvari na Snago in prinašava naše stvari iz stanovanja. Nič takega. Jaz pa *meanwhile* še vedno tipkam za računalnikom v stanovanju in še vedno imam skoraj vso pohištvo tukaj. Sploh ni panike, ne?

Tolažim se s tem, da se vse da, če se hoče, in da bomo očitno zadnji dan vse naredili. Tako kot vedno. Ker vem, da dokler nam ne teče voda v grlo, mi še vedno poležavamo na kavču, jamramo, kako imamo veliko dela in se bašemo s palačinkami.

Takšni pač smo.

Čeprav dvomim, da se bomo basali s palačinkami pri mojih starših. Malo me je že strah tega. In tudi tega, da se dejansko selimo k njim za en teden. Pa v resnici dobro vem, da bo trajalo dlje. Zdaj sem se pa že res naučila, da pri selitvah nikoli nič ne gre po planu. Sploh če vmes še zavzeto tipkaš.

Kako bo, bomo videli. Mama, upam samo, da nas ne boš na koncu že metala ven! Obljubim, da ne bomo dolgo. In sploh pa; obljubim, da bomo pridni, delovni, da bomo kuhali in tudi pospravili za seboj.

Ne skrbi, nisem več razvajena 15-letnica, pri kateri se pojavi depresija vsakič, ko zagleda krpo in sesalec.

Drži pesti za nas, jaz pa čimprej poročam kako se je vse skupaj izteklo. Upam, da že čez 10 dni!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s