PRVIČ NA AVTOBUSU

Ponoči sva z Milo obe zelo dobri spali, kar se je zjutraj čutilo v pozitivnem in nasmejanem ozračju. Drugače sva obe tečni in ne veva, kam bi se dali.. Danes pa sva se že zbudili zelo dobre volje. In ker se to zgodi enkrat na tri mesece, sem želela ta dan dobro izkoristiti.

In kaj mi šine v glavo? Mogoče pa je danes dan, da se prvič peljeva z avtobusom.

Ne, danes ni bil dan za to.

Pa vseeno sva šli.

Saj ne vem kje bi začela.. Verjetno najbolje pri odhodu od doma, ampak kaj, ko sva že doma imeli svaštarnico.

Načrtovala sem, da bova na postaji ob 10.08. Se pravi, če je zdaj ura komaj 8.23, pol sploh ni panike, ne?

NE.

Ker ravno takrat, ko se ti zdi “UAU, imava veliko časa, to bova speljali brez problema”, se otrok pokaka v pleničko, tako da ga lahko neseš samo še v banjo na temeljito izpiranje. Oblečenega.

Ker ravno takrat, pade tuš ročka na tla in se zlomi.

In ravno takrat, se ti pač znajdeš v kopalnici z oblečenim otrokom v banji, brez tuš ročke, s cevjo v roki.

Ajde, Mila je po nekajminutnem kaotičnem špricanju nekako umita. Zdaj pa bi se še jaz stuširala. S cevjo. Ali pa kar pod pipo. Kakorkoli, bilo je nepozabno (opomnik: še danes leti v Obi in nabavi tuš ročko).

Ob 10.00 sva bili pripravljeni. Ampak nastane težava, ko v 8 minutah ne zmorema poleteti do postaje. Pogledam, kdaj pelje naslednji avtobus, in ko vidim uro 10.23, sem navdušena. Vse bo štimalo, ker rabima enih 15 minut da se sprehodiva do tja. Pa ni finta v tem, da bi postaja bila daleč. Ma neeee.

Postaja je ful blizu, ampak če imaš 18-mesečnega otroka, potem dobro veš, da nič ni dovolj blizu.

Mila hodi najraje rikverc in cikcak. Ali pa dela kakšne krivulje in kroge, malo teka naokoli in dosti stoji na mestu.

Evo, in točno tako je bilo; ob 10.15 sva bili na postaji, jaz valda vsa ponosna, da nama je uspelo. Pogledam na ekran s prihajajočimi avtobusi, in piše ŠE 29 MINUT. O. Moj. Bog.

Da ne govorim, kako je močno pihalo in da se je na klopci SEVEDA našel en penzionist, ki ni mogel verjeti, kaj delam z otrokom veni, v takem hudem mrazu.

Najboljše, da jo zaprem noter in vegetirava, medtem ko zunaj piha, ne?

Da je ne bo odpihnilo, ko pa je tako mala.

Jajks.

In če imaš 18-mesečnega otroka, potem tudi dobro veš, da ne bo 29 minut sedel na miru na klopci. Sledilo je branje knjigice, štetje avtov, petje pesmic in cviljenje. Vsi, ki so sedeli poleg naju, so na koncu stali kak meter stran.

Sploh nisem mogla verjeti, ko se nama je avtobus približeval. Mater ej, končno!

Najdeva si sedež, in si lahko za 10 minut oddahnem. Mili je bilo ful zanimivo, meni pa tudi, ker sem res uživala, ko sem jo videla, kako ji je fajn. Še bova šli, ziher!

Nekaj minut pred končno postajo, sem začela razmišljati o tem, da sploh ne vem kdaj moreva dol. Bleh. Valda sva stopili dol eno postajo dlje, in sva zato še pešačili kakih 20 minut. To je v resnici nekje 500 metrov. Ampak ja, 20 minut.

Vmes sva zavili še v D&M po plenice, potem pa sem jo kar nesla do cilja. Čisto na koncu pa vidim, da nima niti enega čevlja na nogi!

Ok ni panike, plenice v eni roki, torba v drugi, Mila v naročju, hodiva po Mariboru v tem vetru in iščeva peresno lahke najkice.

Ni boljšega.

Itak, da sva jih našli, in po eni uri in pol končno prišli k prijateljici na obisk.

Ona mi je rekla »Zdravo«, jaz pa samo »Nikoli več«.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s