VELIKA DRUŽINA IN VELIKONOČNI ZAJTRK

Velika družina, veliko smeha. Vsaj takrat, ko se ne kregamo ali pasemo mulo ali grdo gledamo. Tudi to se dogaja, in če mene vprašaš; je to čisto normalno. Sploh v družini, kjer so vsi otroci v puberteti ali ravnokar iz nje, in odrasli v krizi srednjih let. No, mogoče ne ravno krizi. Ampak v tistem obdobju, ko jih pač meče. Jaz, mož in Mila smo pa nekje vmes. Med enimi in drugimi. Včasih se mi celo zdi, da smo še najbolj zreli.

Ha ha, upam, da moja mama tega zdaj ne bere.

Moram priznati, da sem res srečna, da smo se sposobni nekajkrat na leto srečati v polni zasedbi. Kako to zgleda? Da se 20 komadov lačnih ust spravi za babičino, praznično pogrnjeno mizo. Ne vem, kako nam uspe, ampak nekako vedno vsi sedimo in jemo s tako vnemo, kot, da smo se zadnji mesec postili.

In glede na to, da smo neverjetno glasna in energična družina, smo tisti čas za mizo vsi tiho. Babi pravi, da to pomeni, da je hrana dobra. Tako da ja, jemo vedno v tišini.

V trenutku, ko hrane na mizi več ni, pa se nam zrola. Govorimo vedno vsi povprek, pa hkrati točno vemo, kdo je kaj rekel in koga moramo gledati.

Otroci hitro poiščejo telefone in naredijo vsaj 65 selfijev, in to z vsemi člani družine.

Ker je ful zabavno gledati babico v tistem snapchat zajčkastem filtru.

Vmes se 6x skregamo, kdo bo sedel na masažnem naslonjaču, kdo NE BO kuhal kave, kdo bo prvi točil vino in kdo ne bo šel v cerkev. In če bi Mila znala govoriti, bi mi takrat tudi ona razložila, da ne bi rada šla k maši. Pa mi ni, in smo šli.

Prve pol ure je bila kot otrok iz učbenika “Kako se obnašajo najbolj mirni in pridni otroci”. Sedela je v vozičku (že to je neverjetno), listala knjigo o barvah in se vsake toliko lepo nasmehnila tistim pred nami.

In potem je zazvonilo, in vse se je spremenilo.

“Pa smo tam”, sem si mislila. Ravno, ko sem jo pohvalila, in ko so že vsi jasno videli ponosni sij nad mano, se je začelo.

Za začetek je bila dovolj »čobica«; ko to ni obrodilo sadov, je začela s svojim prekrasnim petjem opernih arij – povsem primerno za v cerkev na Veliko noč, kajne? In za na konec; kačasto zvijanje v vozičku, kot, da ima najhujše krče v hrbtnih mišicah.

Takoj, ko sem jo vzela iz vozička, sem obžalovala, ker 15 kil pač ne moreš držati v naročju še eno uro. In ko jo vzamem jaz prva v naročje, ne gre več k atiju. Tako da, tu sem si sama kriva.

Malo sva hodile naokrog, seveda v družbi jamranja in stokanja, gledale sva luči, sveče, ljudi.. Veš tisti občutek, ko tvoj otrok nepremično strmi v fino gospo? In to v njene čevlje? Ja, beden je. Ti se nekako spretno obračaš stran, ampak ti je vseeno malo čudno, ker otroku še pač ne moreš razložiti, da strmenje ni lepa čednost. Gospe je bilo že precej neprijetno, meni pa tudi.

Minilo je nekaj minut, in spet sva bili v tisti coni nemira. Za veliki finale sva se podojili in hitro odšli. Ati jo je jokajočo nesel ven, jaz pa sem pograbila torbico in z ogromnimi koraki čimprej odšla na zrak. Smeje. Kaj sem pa mislila,… doma bi ostali, sploh v takem času, ko Mila rada na zizi zaspi.

Vrnili smo se k babici, ker pač zajtrk ni dovolj, in moremo še nekaj pojest, spiti kavico in otvoriti rezanje potice. O, potica. Letos je bila pa res božanska. Veš, kaj je bilo najboljše? Fila. Da bi jo lahko z žlico zajemal, toliko je je bilo.

Carica babi, ve ona, kaj mi rabimo.

Popoldan je minil ob neštetih vzdihljajih zakaj smo toliko pojedli, in očitnemu pregovarjanju, da jest več ne moremo. Pa smo si še vseeno odrezali kos potice. “Danes še, jutri pa dieta”.

»Jutri bom cel dan samo na vodi«. Aham. Že zjutraj bom letela v kuhinjo delat zajtrk za prvake.


Pa še dve današnji izjavi, zaradi katerih smo se režali cel dan:

  1. Sedimo okoli mize, vsi že (skoraj no, eni nonstop jejo) pojedli, in se oglasi stric; »Skoraj nič ni bilo mastnega danes na mizi! Super!« In kaj na to odgovori ata car? – »Na mizi ne, okoli mize pač.« Vsi smo se pogledali, najprej s tistim malenkost šokiranim pogledom, da vidimo, če bo kdo užaljen. Ni bil, in takoj vsi v smeh. Še zdaj mi je smešno.
  1. Pa še brat car, ki ga trenutno malenkost pere ta puberteta; »Veš, kaj je to? Včeraj je bil v košari, danes na mizi, jutri pa v školjki?« Uganeš?

Tak, to je to za danes, zdaj pa me čaka cartanje in uspavanje moje male zlatolaske. Trmaste zlatolaske.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s