JAMRANJE (SPET) IN VRT

Saj ni res, pa je. Milo spravljam spat že 3 ure, pa še kar nič. Prilepljena je name, me ščipa, občasno grize in praska, na vsakih 5 minut hoče mleko, spati pa absolutno nima želje. Tečna je kot…… Saj veš. Trenutno si nosi kahlico po celi dnevni sobi, se ustavi, nanjo usede in zaploska. Res je že kriza. Bova mogle malo ven, na zrak, pa jo bo itak zmanjkalo še preden štartava voziček.

Saj bi rekla, da je kriva luna, in da ji poleg tega še končno poganjajo manjkajoče 3ke, ampak ne bom. Vedno si mame najdemo kak izgovor; ali je kriva luna, ali so zobki, ali prehlad, ali premalo spanca, hrane,.. Vedno nekaj najdemo. Da nam je malo lažje, ko vemo, da nismo krive me. Tolažimo se lahko, ne?

Popravek: Mila spi.


1. VRTIČEK ALI NJIVA

Recimo, da smo se nekje pred dobrim tednom s prijatelji odločili, da bi letos imeli vrt. Pogovarjali smo se o opcijah, gledali oglase za najem vrtička, debatirali o velikosti in ceni, doktorirali iz vrtnarske opreme in orodja, in brainstormali kaj bi sploh posadili.

Iz ideje, da bi imeli nekje 30m2 vrtička smo prišli na boljšo idejo; 800m2 parcele s hiško.  V treh minutah. Zakaj pa ne? Če se že nekaj gremo? Na vse ali nič!

V teoriji itak vse štima. Vse naštudirano, vse splanirano, vse kristalno jasno.

Mater, ko smo zaštartali s štihanjem… Ni bilo več vse tako kristalno jasno. Vsaka čast vrtičkarjem, in sploh vsaka čast vrtičkarjem pri 78ih letih. Mi smo relativno mladi, pa nas je vse bolelo. Pa jamrali smo tudi, kot, da bi nas kdo plačal. Mastno.

Komaj smo čakali na pauzo in malico; nič ne prekosi grilanja v naravi. Nič.

Dobro; jamrali smo, muskelfiber smo dali skozi, sonce pa nas je tudi zažgalo v tisto lepo paradižnikovo rdečo barvo.

Kaj ti bo krema za sončenje, če imaš lopato?

Kljub vsem tem nepozabnim dogodivščinam in ironičnim situacijam, imamo na koncu vrt! In to ne »babi vrt« s pravokotnimi, identičnimi in simetričnimi gredami. Ampak »alien vrt«. To je taki vrt, za katerega te je dejansko strah, da ga bodo vesoljci vzeli za pristajalno stezo svojega plovila. Na sredini krog, naokoli neke čudne nepravilne oblike, in v vsakem kotu trikotna gredica. Nikoli nismo bili normalni, in po mojem nikoli ne bomo.

* upam samo, da sem pravilno vse sejala, in da čez 2 tedna (ko se bo že mogoče kaj videlo iz zemlje) ne bo takoj vsem jasno, da sem to delala prvič *

2. FAMILY TIME

Neverjetno srečna sem, da smo zadnje dneve malo več časa preživeli skupaj, po družinsko na izi. Res cenim te trenutke, ko se mi zdi, da nam nihče na svetu nič ne more, da je pomembno samo to, da imamo drug drugega. ❤

3. ŠOPING?

Počasi bom rabla en »mami šoping« in upam, da tokrat uspem kaj najti. Čeprav že vidim, kako bo izgledalo.

Spet se bom prepričala, da moram spremeniti stil in poskusiti kaj novega, domov pa bom prišla s temnimi kavbojkami in belo majčko.

Če. Ali pa s polno vrečko otroških cotk. Nekaj od tega.


NAJ TROJKA

  • Najljubša pesem: Alice Merton – No roots; https://www.youtube.com/watch?v=PUdyuKaGQd4 – ti je znana? (Hvala, Mercator!)
  • Najljubši citat: “Za večerjo najraje naredim… rezervacijo.” Pa še kako je res!Create from blank (29)
  • Najljubša hrana: vsa mogoča zelenjava, ki več ni po zimsko brez okusa, ampak že pomladno sočna!

20170409_125255-02.jpeg

Vesel sončkaj in se beremo ❤

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s