Spomnim se, kako mi je oče enkrat rekel, da nikoli ne bom poznala prave ljubezni, dokler ne bom imela svojega otroka. Pa sem si mislila »kaj pa ti veš, jaz že poznam pravo ljubezen«. Seveda sem bila takrat, pri 16ih, najpametnejša na svetu. In »noro zaljubljena« in obsedena z enim fantom, ki se mi je motal po glavi kar nekaj let. Zdaj mi je to smešno. Ko se spomnim, kako sem resnično mislila in bila trdno prepričana, da poznam veliko, globoko, neverjetno ljubezen.

Nisem imela pojma.

Vsa leta iskanja same sebe in eksperimentiranja s stili in frizurami, so me popeljala do nekaj simpatij, nekaj fantov. In kako zanimivo je dejstvo, da sem v vsaki zvezi spet povsem zagotovo trdila, da zdaj pa sem res našla pravo ljubezen.

Tako zelo sem si tega želela, da sem sama sebe prepričala, da to že imam.

Pa nisem imela. Niti pomotoma.

Ko pomislim nazaj, se spomnim, da mi je vedno nekaj manjkalo. Tisti »umfh«, tisto nekaj, tisti x faktor. Pa si nisem priznala. Oziroma še raje; mislila sem, da boljšega ne bom dobila.

Dokler nisem spoznala tvojega očeta. Po dokončnem razmisleku in jasnem in glasnem stavku »opravila sem z zvezami, od zdaj naprej se bom posvetila samo še sebi«, sem ga spoznala. Čisto spontano in nepričakovano.

pexels-photo-207962.jpeg

Prirolal se je na pijačo s prijatelji, me pogledal v oči in rekel »kua dugaja«. Emmmmmm….. In prvič sem ostala brez besed. Oba priznava, da sva se zaljubila na prvi pogled. Ali še raje; na prve rolerje. Takrat sem ugotovila, zakaj se nobena dotedanja zveza ni izšla. Zaradi njega. Ker sem čakala nanj.

Dejansko me je tako knockautiral s svojimi velikimi rjavimi očmi, da sem si naju že po prvem mesecu predstavljala skupaj za vedno, poročena, z otroki. Nekako se mi je to zdelo logično. Povsem normalno.

In tukaj naj ti samo namignem, mogoče celo svetujem; ne zadovolji se z ničemer, kar ne spravi tvojega srca v sunkovito razbijanje, in želodca v en roj metuljev, ki ne dajo miru. Prava ljubezen obstaja in dovoli si, da jo spoznaš.

In če primerjam tisto »noro in mlado ljubezen« pri 16ih in to pravo ljubezen pri 22ih, sploh ni primerjave. Kot fičo proti astonu.

Čez nekaj let pa si prišla še ti. Popolna, neverjetna, najlepša punca na svetu. Zame in za atija zagotovo vse to in še več. Ta ljubezen pa ne pozna meja in primerjav. In ja, zdaj popolnoma razumem svojega očeta, ki mi je takrat solil pamet in me prepričeval v nekaj, kar sploh nisem razumela.

Zdaj razumem. In lahko samo pokimam. Prav si imel, vedno si imel prav.


Moja ljubezen do tebe je brezpogojna. Vedno te bom imela najraje na svetu, ti moja draga Mila in tega ne more nihče spremeniti. Tudi takrat, ko te bo razganjalo od pubertetniških hormonov in boš prepričana, da ti želim samo škodovati in ti ne pustim nikamor, ker sem pač »nesramna mama«. Ja, takrat te bom imela še raje, ker boš to potrebovala. Vedno bom ob tebi, tako ali drugače. In vedno se lahko zaneseš name. VEDNO. Jaz sem tu zate, moje največje poslanstvo pa je, da ti pomagam na poti do srečnega življenja.

In to je tudi moja želja zate; da si srečna. Vsaj malo vsak dan in veliko v celem življenju. Neizmerno te imam rada.

Tvoja mami ❤

 

2 thoughts on “MOJI DRAGI HČERKI

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s