PESTER DAN ŠEFICE MILE

Saj ne vem ali je kriva luna, vreme, hormoni, zobki ali enostavno premalo spanca; zadnji dnevi so nori!

Še pred mesecem dni sem imela umirjenega, nežnega in tihega otroka… No, potem pa mi ga je nekdo zamenjal.

Mila se po novem zbuja 05:41, za kar sploh ne rabim pojasnjevati, da je nečloveško, mučno in depresivno. In kako zbudi mene? Vzame telefon iz nočne omarice in me začne počasi, a močno udarjati po glavi.

Zbudim se takrat, ko me z robom telefona zadene točno v arkado.

Krasno prebujanje, res. Top of the top. Za take trenutke živim!

Zaradi tega fantastičnega začetka dneva sem itak potem najmanj 3 ure tečna. Seveda jo še vsaj petkrat poskusim uspavati, ampak ne. Z vsakim uspavanjem sem jaz bolj živčna, tamala pa bolj divja.

Nekako se zbobnama do kuhinje na zajtrk, ki je zadnje čase popolnoma enostaven in ne še ena moja gurmanska ideja več. Ovseni kosmiči, mleko, malo banane ali suhih sliv. Naribano jabolko takrat, ko se zbudi eno uro kasneje in sem malenkost manj ziritirana. Za zajtrk se ne učiva kako se lepo jé, ker nobena ni pri volji. Ampak vseeno mora imeti svojo žlico, da tolče po skodelici in raznese vse kosmiče v pravilnem zaporedju po celi mizi. In vsepovsod drugod.

Kaj sledi? Ja itak, risanke! Ja, gleda jih.

Zato, ker mama ni sposobna ničesar drugega kot še pol ure dremati z odprtimi očmi in sedeti.. Na kavču, na tleh, na wc-ju. Kjerkoli, nisem izbirčna.

Če pa še imam možnost posrkati nekaj požirkov kave, pol sem pa itak na konju (vsak dan polijeva vsaj eno kavo – ja, jaz sem kriva, vem!).

Medtem ko se sestavljam skupaj in se smilim sama sebi, Mila več ne gleda risank. Mislim, zdaj smo že tam, ko silim otroka k risankam, ona se pa upira!? Ha ha ha.

Sledi razmetavanje igrač po točno določenem vrstnem redu. Najprej: vse Lego kocke v vse kote vsake sobe. Opravljeno? Gremo naprej. Vse lesene puzzle je treba posliniti in poskusiti, če so že kaj boljšega okusa kot včeraj. Niso. Ampak vseeno je treba poskusiti, saj veš. Sledi glasen rompompom vsakič, ko »pade« (odleti z vso močjo) igrača na tla. Spodnji sosedi so po mojem že dali predlog hišnemu svetu, da nas izselijo. In ker rompompom ni dovolj, ga vsakič spremlja neverjetno glasen krik groze.

In je ura komaj 08:00!!! V idealnem svetu bi se komaj zbudili.

Takrat si ponavadi jaz naredim en hiter zajtrk, ki skoraj vedno vključuje češnjev paradižnik – ful sem fenica, res. Lahko bi živela od tega. No, pa od kruha! In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, se Mila približa mojemu krožniku in začne po svoje razlagati in na koncu že kričati – sicer je ne razumem, ampak sem skoraj 100%, da pravi, da bi ona jedla paradižnik. Oziroma posrkala ven vse kar lahko, olupek pa mi dala nazaj. Seveda, saj ona ve, da moram jaz tudi jesti vitamine.

In ni ga boljšega kot paradižnikov olupek.

Dopoldan potem dejansko kar hitro mine; malo zizava, malo jeva sladkarije, malo se cartava, sva na balkonu in se igrava igrico »katera je bolj glasna«, jaz večino časa sama sebe prepričujem, da ne smem toliko govoriti »NE«, Mila pa se mi na vsak moj strog pogled na ves glas nasmeji in mi pomežikne.

Češ, mama, nimaš ti za burek. Jaz sem tu šefica.

Po kosilu, ki je po novem tudi en hitro pripravljen obrok, greva spat. Aja, pa še to; kosila več ne jé. Jaz ji ga seveda naredim. Ampak ona ga ne jé. Ker ni kul. Poskusi vse na krožniku, ampak nič ne ostane dolgo v ustih. Mislim, da sem jo malo razvadila s kuharskimi podvigi, zdaj pa ji mesna rižota pač več ne ustreza.

Ko zaspi, se počutim kot superjunakinja. Uspelo mi je!

Seveda vse vemo, kako hitro mineva čas, ko otrok spi. Ko bi morale vse narediti, pa ne uspemo. In ko se otrok zbudi, še vedno ni vse tipi topi, in zdaj je že brez veze pospravljati, ker je mali hudiček že spet začel raznašati Lego kocke. No, zdaj že vemo kje smo.

Popoldan greva na zrak, se druživa z babico, prijatelji,.. Fajn je. Težava nastane takrat, ko je treba nazaj v stanovanje. Upira se z vsemi štirimi in daje jasno vedeti celotnemu Taboru, da je najbolj glasna punca daleč naokoli.

Večerna rutina pa pri nas zmaga. Fantastično imam vse naštudirano, priznam.

Vedno končam premočena (od vode in švica) in dobro prepričana, da grem za tri dni živet v en bunker.

Pri uspavanju je pa spet tako; jaz že neštetokrat zadremam, ona se pa po eni uri še kar vrti v krogu, si poje pesmice in slači pižamo. Ko ji le uspe zaspati – praviloma z nogami na moji glavi, se v popolni tišini in ekstremno počasi skotalim iz postelje in po prstih odpravim v dnevno sobo. Če je četrtek, preklopim na Fox Life in na Talente. In načeloma jih ne pogledam do konca, ker se iz spalnice že sliši neutrudljiv jok in neverjetna lakota po joški.

Story of my life, one day at the time.

Ni nam lahko, je pa lepo.

Sploh, ko nama višja sila nakloni nekaj uric skupnega spanja v mirnem objemčku.

 

2 Comments

  1. Andrea

    “Mislim, zdaj smo že tam, ko silim otroka k risankam, ona se pa upira!?” Crknala sem od smeha, tudi sama se sebi smejim, ko si želim še nekaj miru in tišine in silim da bi še gledal risanke ;D

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s