CARICA GRE V LAJF

Verjamem, da kot mama težko najdeš čas popolnoma zase. Za razvajanje, za sproščanje, za sedenje v tišini in razmišljanje o ničemer.

Zame je že izlet do trgovine, ki ni Hofer, zmagovalna poteza na poti do svobode. Svobode za pol ure.

Ko pa sem dobila od svoje najboljše prijateljice fensi povabilo na sobotni ženski večer.. Pol pa se mi je itak odprlo nebo.

Verjetno se vse to sliši precej patetično, ampak je res. Mame smo bedne, kaj naj. Za nas je že večer, ko smo same v družbi kapljice vina, posebno doživetje.

Ali pa kopel! Če bi pred dvema letoma vedela, kakšno pomanjkanje penečih kopeli sledi, bi se vsak dan kopala. In vedno bi stresla veliko kopalne soli in dodala ogromno količino mehurčkov, ker se splača! Prisežem!

In zaradi te sobote sem prvič stisnila zobe, poklicala svojo zlato mamo in jo prosila, če je pripravljena vzeti Milo k sebi in jo uspavati (in jo potem celo noč miriti in ji peti uspavanke in jo nositi in se pozibavati in plesati v umirjenem ritmu dokler ne zaspi nazaj – to sem seveda spretno zamolčala).

»Seveda da bom, nič ne skrbi in si privošči!«

Hvala, mama. Ampak mene vseeno peče vest. To je moj otrok in jaz bi morala biti z njim. A smo vse take?

Mila je že dopoldan šla k babici, jaz pa v akcijo! Priznam, da mi je izredno dobro delo biti sama. In ja, privoščila sem si kopel! In stresla v vodo polovico kilske kopalne soli!!! Briga me, moram izkoristiti, mogoče je zadnjič!?

Vse lepo in prav, jaz si dajem čas, vse je na izi, vlečem se kot megla. Malo posedim na kavču, gledam skozi okno, užijem to tišino, ki me obdaja.

F*k.

Mudi se mi.

Kaj naj oblečem?!? In kje sploh imam puder?!! In prosim, prosim, naj se moja preljuba maskara še ni čisto posušila in bo preživela še ta en, zadnji nanos!

Evo, pa sem spet v svojem ritmu.

Vse sem imela lepo načrtovano, edino ena stvar me je res begala. Kdaj si naj nalakiram nohte? Kdaj je idealen čas za lakiranje nohtov? O moj bog, kakšne smešne skrbi. Ampak zelo pomembne! Vsaj za tisti večer!

In potem se oglasi on: »Baje moreš to na koncu, se ti bo lak posušil na poti, itak greš peš.«

V redu, mož. Hvala za tvoje ekspertno znanje o lakiranju nohtov, ki ga tako nesebično deliš z mano.

Gremo naprej.

Kaj bom oblekla, sem že vedela. In hvala Bogu za dresscode: Black, ker če bi bil karkoli drugega, bi verjetno klicala prijateljico in ji poskušala na čim prijaznejši način dopovedati, da bom v vsakem primeru v črnem, razen če izumijo temnejšo barvo. Mogoče še me dajejo poporodni kompleksi, kaj hočem. Baje je to normalno.

Makeup? Tisti časi, ko sem točno vedela kdaj nanesti kremo na obraz, kdaj primer, kdaj puder, kdaj osvetljevalec, kdaj rdečilo, kdaj puder v prahu, kdaj…….So mimo. Zdavnaj so že odšli. Zato grem guglat. Ali pa mogoče Pinterestat. Ali pa kar Youtubat. Pri videih pa res ne moreš zgrešit. In v dobrih 5 minutah, ki sem jih porabila za raziskovanje kako se čim hitreje lepo naličiti, sem obupala.

16930785_10212069207666295_497479557_o.jpg

Očitno živim v nekem vzporednem svetu, kjer ob besedi »baking« pomislim na sveže pečene, dišeče mafine in ne na ličenje.

Kaj je to? Polno nekih novih izrazov? Pa saj nisem tako stara!

V redu, vsakemu svoje. Jaz se ne grem več.

Ko enkrat nehaš komplicirati, gre vse. Naličila sem se v rekordnem času. Mogoče ker imam v kopalnici zelo prijazno luč, ki zakrije vse pomanjkljivosti in nepravilnosti? Mogoče. Ampak ni važno. Ličenje v bistvu sploh ni bil tak problem, kot iskanje ličil in nakita.

Čopiči v pralnem stroju? Maskara pod posteljo? Vsi najlepši uhani samo po en kos? Hvala Mila, res si carica. Komaj danes sem našla parfum, ki je bil skrit v škatli z igračami.

Ko sem bila približno pripravljena, sem si zlikala lase.

In potem sem se pogledala v ogledalo. Kdo je to in kje sem jaz? Ko si vsak dan v trenirki, z lasmi spetimi v nekakšno gmoto na vrhu glave, pozabiš na te nepomembne stvari, kot so makeup in nova bluzica. In sploh, zlikani lasje.

Ja, nepomembne zato ker so površinske in lahko v vsakem trenutku naštejem veliko pomembnejše stvari.

Ampak v tistem trenutku so se mi zdele še kako pomembne.

Mama je carica, ni kaj. Vzela si je čas zase, se zrihtala, dobila svoj groove nazaj, si rekla »Lepa sem ko slika« in šla na parti (seveda si je po nasvetu dragega moža še prej nalakirala nohte).

In uživala v družbi »superbab«, se nasmejala, najedla, naplesala, seveda tudi nazdravila, in na koncu ob 4ih odšla peš (v petkah!) domov.

Točno tako kot v starih časih.

In če se ti zdi, da ti ni dovoljeno preživeti enega takšnega večera, si hitro premisli! Nisi mučenica, sprejmi pomoč, in si vsaj enkrat dovoli uživati v nečem, kar ne vključuje otrok in partnerja.

Vse te bo počakalo.

Pa lep vikend,

Carica

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s