JUTRANJI ROKENROL

Saj veste tisto filmsko prebujanje mamice, ki ima že ob 7ih zjutraj popoln makeup in frizuro, in enoletnika?

“Good morning sunshine!”, otrok zleze lepo k tebi v posteljo, ti da lupčka in se carta. Pri miru. Sta objeta. Mu daš ti enga lupčka ker je taki cuker. In na koncu še recimo kaj zapojeta, preden vstaneta. Ker so jutra zakon in ker jih imamo vsi radi.

VALDA!

Pri nas to zgleda takole;
“WEEEEEEEEEE WEEEE WEEEEE WEEEEEEEE ZIZI MMMMM ZIZI ZIZI ZIZI MAAAAAAAMA PAAAAAAAPOOOOOOOO!!”

Kaj pa čem.
Dam zizo. Dam “papo”. Da bo mir še kakih 5 minut. Molim k višji sili, da bo zaspala še za vsaj kako uro, ker jaz ob 6ih zjutraj še ne znam funkcionirat. Žal ne gre. Lahko se še tako zelo trudim, pa pri tem testu vedno pogrnem. Do 7ih zjutraj nisem človek.

Recimo da je zaspala nazaj. Ko se prebudi, sledi še en kratek povzetek dretja, opisanega zgoraj. Tokrat ne dam zize. Jo hitro zamotim z nečim drugim, ponavadi s kako pisano gumico za lase, ki jo pač v sili takoj najdem na nočni omarici. Ali pa s kremo za roke. Te so zakon.

Se zamoti za par sekund, ravno toliko, da zgrabim robčke, plenico in domače cunje, vržem vse skupaj na posteljo, in stiskam pesti da bo tokrat šlo previjanje in preoblačenje skozi brez karateja in juda. Ker teh brc imam že poln kufer! Ne, ne živim v nasilnem zakonu, in ne, mož me ne pretepa. Modrice pač imam, ker živim z malim Herkulesom, ki potrebuje že za dobro jutro en hud trening.

Nekako nama uspe priti do kuhinje. Juhu.

Za zajtrk bo smuti. Juhu. Vso to lupljenje in ožemanje in blendanje in nalivanje in ČIŠČENJE blenderja mi gre rahlo na jetra.

Rahlo.
Ga pa vsaj otrok obožuje. Smuti z ovsenimi kosmiči. Bah, nisem si mislila, da bom kdaj otroka dejansko gledala kako z veseljem to je. In zraven še govori MMMMM MMMMM.

Bravo, Mila!! Seveda bom vsak dan veselo blendala!

Ok, gremo k hranjenju. Ona veliko žlico, jaz malo. Itak. Ker mala pač ni dovolj dobra. In kaj nastane z veliko žlico? Namignem? Velika packarija! Pa saj ni panike, pri tretjem zamahu polne žlice sadja, se pač potolažim s tem, da itak imamo psa. In tla so spet čista.

Najboljših je zadnjih 5 minut zajtrka, ki ga pri nas poimenujemo kar borba.

“Še eno žličko, Mila” – “AAAAAAA!!!” Bum! Vse po tleh. Pomaranča v laseh, banana na nogi. Na nogi brez copata. In brez nogavičk. Pa bi lahko prisegla, da sem ji ravnokar obula nogavičke IN copate!!

Ok, razumem, otrok. Nisi več lačna. Saj je kul. Ni ti treba več jesti. In pospravim…

“MMMMM MMMMM AM AM AM MAMA!!!!!”

Ok, še eno žličko dobiš. Seveda je ne spravi vase. Je pa fajn gledat, kako vse spet leti po steni (hvala za lateks stensko barvo!!) in obrazu. Mojem obrazu.

Pospravim. Zares.

“AMAMAMAMAMAMAMAMAMAMAMAMA PAPA PAPA!!”

Pa daj no. “Boš jedla?” – “JA.” Dam žličko smutija. POJE. Z užitkom.

In na koncu zapre oči in se na glas zasmeji.

Šefica sveta; zaenkrat samo mojega, ampak definitivno v prihodnosti še kakšnega!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s